Čudni časi so, čudni. Med štirimi stenami človeku kaj hitro začnejo po glavi rojiti temne misli. Korona nam je obrnila življenja res na glavo. Danes je torek, a prav nič torku podoben dan. Otroci so doma namesto v šoli, in celo mami in ati se vrtita okoli njih. Jesenski dan zato kliče ven in hvaležno tečemo na sonce, na zrak.
Kamniška občina je k sreči velika in raznolika. Mnogotere planinske, travniške in gozdne poti poskrbijo za umik v samoto. Mi smo danes pobegnili malo višje, mahali smo v dolino in za nekaj časa smo res pustili skrbi tam daleč pod seboj.
Kamniški dedec je 1583 m visoka gora, ki se nahaja na začetku Zeleniških špic. Z vrha, ki ima vpisno skrinjico, je zelo lep pogled na vrhove, ki obdajajo dolino Kamniške Bistrice.
Pot je lepo opisana na spletni strani hribi.net. (https://www.hribi.net/gora/kamniski_dedec/3/1288)
Jesen te ne more pustiti ravnodušnega. Postanek pri lovski koči je bil zato obvezen. Na klopci smo obsedeli v tišini in se prepustili lepoti jesenskih barv. Igra rumene, oranžne in rjave … toplina, ki pogreje srce. Od tu je prav lep pogled tudi proti Kamniškemu sedlu. Počitek je koristil, pot proti vrhu se namreč začne strmo vzpenjati. A trud za sopihanje in garaško grizenje v hrib, je poplačan. Razgledi na vrhu so prečudoviti. Kamniško Savinjske Alpe se nam položijo v dlani.
Skrbno sem jih na dlaneh nosila nazaj v dolino in shranila na posebno mesto. Danes samo zaprem oči in tam so zame, v torkovi toplini jesenskih barv.
