Težko je vstati zgodaj, no vsaj nam. A v gore se hodi zgoooodaj zjutraj … jutra so še sveža, izognemo se lahko popoldanskim nevihtam in ni vročine, tiste ubijajoče pripeke med “lazenjem” v hrib. Je že res, da je v hribih bolj sveže, a to svežino največkrat občutimo šele na vrhu. Med samo hojo, ko enkrat zapustimo gozdno senco, pa sonce ni ravno naš najboljši prijatelj.
Mi zaspanci, ki smo večkrat tudi nočni čukci, se včasih znajdemo še drugače. Tudi sončni zahodi so v hribih lepi. Na Kamniško sedlo se je prav lepo odpraviti pozno popoldne (ob lepi vremenski napovedi seveda). Še najboljše med tednom, ko res ni nobene gneče v hribih. Koča na Kamniškem sedlu nudi prijetna prenočišča, zjutraj pa že loviš prve sončne žarke, ko stopaš ves spočit še naprej bodisi proti Brani ali Planjavi.
Je že res, da se potem ne moreš pohvaliti, koliko višincev, v kolikšnem času si naredil … a ta “odmik” je naši družini še kako pomemben. Čas, ko se ne mudi, prisotnost, čudenje, veličina, svoboda, opazovanje, radovednost, ….
