Na obisk k vilam na Menino planino

Menina planina vsakič ponudi kakšno zgodbo. Pripovedk s te planine je res veliko … ljudem je s svojo čarobno lepoto očitno precej burila domišljijo. Tudi nam jo je, in ko pokrajini dodaš ščepec pravljičnega, korak po njej stopa drugače.

»Pred davnimi leti so v naših krajih živele vile, pomagale so dobrim ljudem, hudobni ljudje pa so jim bili nevoščljivi. Zato so se umaknile v neprehodne gozdove Menine planine. Domovanje so si našle ob jezeru Biba, ki je bilo obraščeno s stoletnimi smrekami in lepimi pašniki. Včasih je kakšen pastir ali samotni lovec ob večernih urah videl ta lepa dekleta. Imele so dolge srebrne lase, oblečene so bile v tančice in komaj so se dotikale tal.

Enkrat se je zgodilo, da je pastir izgubil trop ovac, ves dan jih je iskal po planini, pa jih ni našel. Ko je šel nazaj proti staji, se je že videl, kako ga gospodar kaznuje. Toda, ko pride do staje, zagleda vse ovce, ki so stale okrog vil.

V naravo Menine planine je posegla človeška roka. Prihrumeli so stroji, naredile so se ceste. Začeli so sekati les in ga voziti v dolino. Nekdaj mogočno jezero Biba se je skoraj posušilo, ena sama mlakuža je še. Tudi stoletne smreke, ki so rastle okrog jezera, so posekane. Po cestah so začeli brneti avtomobili, motorji in traktorji. Zato so se vile poskrile še globje v gozd, tako da jih ni več v bližini jezera, ker je preveč ljudi. A vile še vedno živijo na Menini planini. Sprehajajo se, vendar jih nihče več ne vidi. Nihče ne ve, kje je njihovo domovanje in tako je tudi prav.« (Iz knjige Kamniške pravljične poti, Irene Cerar, naša obvezna oprema na kamniških izletih.)

Bo že prav tako, da ne vemo, kje je njihovo domovanje. Njihov šepet pa je še slišati … a le s čistim srcem, dobrimi nameni. Kaj ne drži, da se dobro z dobrim vrača?

The gallery was not found!