Letos se je staro prevesilo v novo na popolnoma drugačen način. Ukrepi so poskrbeli, da smo v »tišini« in na svojih domovih, mahali v slovo letu 2020.
Sicer že več let ne praznujemo v hrupu in v množici ljudi, a obisk prazničnega Kamnika v decembrskem času mi je bil vseeno ljub. Vsako leto sem se sprehodila po srednjeveških uličicah in se pustila razvajati omamnim dišavam s stojnic. Ljudje so s prešernimi nasmehi in toplimi stiski rok voščili zdravja in veselja. Letos smo si tega tudi močno želeli, a smo se iz skrbi za zdravje kar obračali stran od obrazov, pogledov.
Le glasen krik jeznega in rahlo opitega moškega je zadonel po praznih ulicah Kamnika. »Odvzeli so nam svobodo.« Sem pokukala na uro, koliko »svobode« še imam. Resda bom ob devetih doma, a do takrat bom svobodno plesala pod čarobnimi lučmi okrašenega Kamnika, shranjevala otroške želje s smrečic in si dopustila biti praznično vesela.
In Kamnik pravzaprav ni prav nič drugačen … smeje se z nami, če se le mi nasmehnemo.
