Nisva vedela, če ga bova ujela. Ni bila namreč najina namera prav sončni zahod na Prevali. Temveč le večerni obisk zasneženega prevala, ki se nagajivo spogleduje z okoliškimi vrhovi in se tudi sam pusti občudovati, z njega so namreč res lepi razgledi.
Škripanje snega pod nogami, drevesne lepotice odete v bela pregrinjala, lesketanje belih kristalčkov … vse to naju je zopet začaralo in skrbi napornega vsakdanjika so kar izpuhtele, izginile.
In prav počasi je izginjala tudi dnevna svetloba. Ampak res počasi, kot bi naju nekdo potrpežljivo čakal. In na vrhu sva vedela … narava nama je pustila prekrasno darilo. Sonce se je še pustilo ujeti v objektiv, povabljena sva bila k res lepemu slovesu dneva. Rdeča kroglica je še zadnjič pomežiknila in naju pustila v občudovanju njenih zahajajočih barv.
Sreča včasih res prav po tiho prisede k nam. Takrat je vse tako kot mora biti. In bilo je srčno lepo.
