Decembrski večeri so nas greli s toplimi zgodbami. Danes, ko se oziram nazaj, ugotavljam, da se je nekaj njih prav res udejanjilo. Smo brali kako sta Bibi in Gusti sipala srečo. Dva mala pujska jo namreč tovorita ob vsakem koncu leta, za nas, da nam je lepo. Iz »cekarja za srečo« sej jima je te letos usulo res veliko. »Počasi in v debelih kosmih je naletaval sneg. Tisoče in tisoče puhastih, kot dih nežnih, in lahnih poljubčkov se je mehko dotikalo hiš in dreves, travnikov in poti. In na zemljo sipalo čisto srečo.« (Iz knjige Kako sta Bibi in Gusti sipala srečo, Ida Mlakar)
»Letošnja sreča je res čista in mehka, in tudi malo grize.« sem premražena ugotavljala in si otresala sneg s hlač na zasneženi Veliki planini. Hvala Bibi in Gusti … vajino darilo je Veliko planino potopilo v mehko belino, lesketajoči se snežni kristali so spletli res pravljično podobo.
Veliko planino je vredno obiskati v vsakem letnem času, a ko sneg prekrije naravo, le ta zasije v drugačni luči. Vse okoli nas obmolkne, navda nas s prijetno tišino in mirom. Pastirske bajtice so tako ljubke z zasneženimi kapicami, smreke v belih pregrinjalih čarajo pravljične podobe, naši odtisi v snežni belini kažejo nove poti …
Dolgo že ni bilo takšne zime … res res dolgo nas Velika planina ni razvajala z več kot meter debelo snežno odejo. Predno pomlad vzbrsti, se zagotovo še vrnemo.
