Zmenimo se ob pol osmih zjutraj. Deset minut rezerve, da se spravimo iz avtomobilov in oprtamo svoje nahrbtnike, ženske pa odločimo kateri sloj oblačil bo ravno pravšnji. Mamo me to … znamo zakomplicirati tam, kjer ni treba :).
A smo še pravi čas, čas za sončni vzhod. Predno zagrizemo v hrib, hvaležno pozdravimo prve sončne žarke. Ujeti prebujanje dneva, je poseben dar. Pili smo zlato svetlobo in klišejsko vzdihovali: “Za to je pa vredno živeti”.
Joj, kolikokrat smo to zavriskali še do vrha. Darov, ovitih v belo pregrinjalo, je bilo vse polno. Vstopili smo v drug svet. Poseben privilegij je bilo puščati odtise pohodnih čevljev na debeli snežni “preprogi” in mahati čarobnim bitjecem z Menine. Prav nič sramežljivi, s prikupnimi pokrivali so uganjali vragolije. Če nisi bil pozoren, si kaj hitro dobil bel klobuček na glavo tudi sam.
Z Golic smo jo mahnili do Vivodnika. Letošnji sneg je poti dodobra prekril, zato je bilo treba avtomobile pustiti kar v dolini. Prav je tako, gorski svet se je letos odpočil in obdržal delček zimske skrivnosti le zase.