Zimska pravljica na Menini planini

Zmenimo se ob pol osmih zjutraj. Deset minut rezerve, da se spravimo iz avtomobilov in oprtamo svoje nahrbtnike, ženske pa odločimo kateri sloj oblačil bo ravno pravšnji. Mamo me to … znamo zakomplicirati tam, kjer ni treba :).

A smo še pravi čas, čas za sončni vzhod. Predno zagrizemo v hrib, hvaležno pozdravimo prve sončne žarke. Ujeti prebujanje dneva, je poseben dar. Pili smo zlato svetlobo in klišejsko vzdihovali: “Za to je pa vredno živeti”.

Joj, kolikokrat smo to zavriskali še do vrha. Darov, ovitih v belo pregrinjalo, je bilo vse polno. Vstopili smo v drug svet. Poseben privilegij je bilo puščati odtise pohodnih čevljev na debeli snežni “preprogi” in mahati čarobnim bitjecem z Menine. Prav nič sramežljivi, s prikupnimi pokrivali so uganjali vragolije. Če nisi bil pozoren, si kaj hitro dobil bel klobuček na glavo tudi sam.   

Z Golic smo jo mahnili do Vivodnika. Letošnji sneg je poti dodobra prekril, zato je bilo treba avtomobile pustiti kar v dolini. Prav je tako, gorski svet se je letos odpočil in obdržal delček zimske skrivnosti le zase.